Gojenje šiitake

Gojenje šiitake

Kratke značilnosti gobe, značilnosti njene rasti

V Evropi je goba šiitake bolj znana kot Lentinus edodes. Je predstavnik velike družine neniperjev, ki šteje približno pol tisoč vrst gliv, ki lahko rastejo ne le na propadajočem in umirajočem lesu, temveč tudi na rastlinskem substratu. Na deblih kostanja lahko pogosto vidimo vegetacijo šitake. Na Japonskem kostanj imenujejo "šii", od tod tudi ime te gobe. Lahko pa ga najdemo tudi na drugih vrstah listavcev, vklj. na gabru, topolu, brezi, hrastu, bukvi.

V naravi to vrsto gob pogosto najdemo na jugovzhodu in vzhodu Azije, vklj. v gorskih regijah Kitajske, Koreje in Japonske. Divje šiitake ne najdemo v državah Evrope, Amerike, Afrike in Avstralije. V Rusiji je to gobo mogoče najti na Daljnem vzhodu.

Šiitake so saprofitne glive, zato njegova prehrana temelji na organskih snoveh iz propadajočega lesa. Zato to gobo pogosto najdemo na starih štorih in umirajočih drevesih.

Azijci že dolgo hvalijo zdravilne lastnosti šiitake, zato jo že tisočletja gojijo na drevesnih štorih.

Na videz je ta goba klobukova goba s kratkim debelim steblom. Klobuk ima lahko premer do 20 centimetrov, vendar je v večini primerov znotraj 5-10 centimetrov. Ta vrsta gob raste brez tvorbe členjenih sadnih teles. Barva gobove kapice je v začetni fazi rasti temno rjava, oblika je sferična. Toda v procesu zorenja pokrovček postane bolj raven in dobi svetlejši odtenek.

Gobe ​​imajo lahko meso, ki ima nežen okus, nekoliko spominja na okus po jurčkih.

Izbira mesta in priprava

Gojenje šiitake lahko izvedemo na več načinov: obsežno in intenzivno. V prvem primeru so rastne razmere čim bližje naravnim, v drugem primeru pa so rastlinske ali lesne surovine posamično izbrane za gobe z dodatkom različnih hranilnih raztopin. Pridelovanje šiitake ima visoko donosnost, a vseeno večina azijskih gobarskih kmetij raje uporablja ekstenziven način gojenja teh gob. Azijci na to posebej pripravijo določena območja gozda, kjer bo senca z dreves ustvarila najugodnejše pogoje za rast šiitake.

Ruskega podnebja, za katerega so značilna vroča poletja in hladne zime, ne moremo reči, da je ugodno za gojenje takšnih gob, zato je treba ustvariti posebne prostore, v katerih bo mogoče doseči nadzor nad stopnjo vlažnosti in temperature. Obsežna metoda vključuje gojenje gob na štorih listavcev, ki so za to posebej nabrane. Najbolj priljubljeni v tem poslu so kostanj in pritlikav kostanj, gaber, bukev in hrast. Da bi gobe rasle hranljivo in koristno, je treba panje za njihovo gojenje pobirati v času, ko se pretok soka na drevesih ustavi, t.j. naj bo bodisi zgodaj spomladi bodisi pozno jeseni. V tem času les vsebuje ogromno hranil.Preden izberete les za gojenje šitake, ga natančno preučite in zavrzite poškodovano konopljo.

Za pridobitev konoplje bodo najbolj primerni žagani hlodi s premerom 10-20 centimetrov. Dolžina vsakega štora naj bo približno 1-1,5 metra. Po prejemu zahtevanega števila štorov se zložijo v leseno kopico in pokrijejo z vrečo, ki naj bi jih rešila pred izsušitvijo. Če je les suh, je treba hlode navlažiti z vodo 4-5 dni pred setvijo micelija.

Šiitake lahko gojimo tudi v suhih hlodih, vendar le, če se postopki gnitja v njih še niso začeli. Tak les je treba obilno navlažiti teden dni pred sajenjem micelija. Gojenje gob lahko izvajamo na prostem in v posebnem prostoru, kjer lahko vzdržujemo temperaturo, potrebno za razvoj šitake.

V prvem primeru bo rod gob potekal le v topli sezoni, v drugem pa se zdi, da lahko šitake gojimo skozi vse leto. Pomembno je vedeti, da jih morate pri gojenju gob na odprtih območjih zaščititi pred vetrom in neposredno sončno svetlobo.

Ne pozabite tudi, da bo šitake obrodila sadove le, če se temperatura okolice vzdržuje pri 13-16 stopinjah in je vlaga v lesu 35-60%. Poleg tega je pomembna tudi osvetlitev - mora biti vsaj 100 lumnov.

Sejanje micelija

Pred začetkom postopka sejanja je treba v panje izvrtati luknje za micelij. Njihova globina naj bo 3-5 centimetrov, premer pa 12 mm. V tem primeru je treba korak opazovati na ravni 20-25 cm, med vrsticami pa mora biti vsaj 5-10 cm.

Micelij je tesno zapakiran v luknje. Nato se luknja zapre s čepom, katerega premer je 1-2 mm manjši od premera luknje. Vtikač je s kladivom zabit navznoter, reže, ki ostanejo, pa so zatesnjene z voskom. Nato se ti panjevi spet razdelijo v sečišče ali v poseben prostor. Na razvoj micelija vplivajo številni dejavniki - od kakovosti micelija do ustvarjenih razmer. Zato se lahko razvije v 6-18 mesecih. Najbolj optimalna temperatura bo 20-25 stopinj, les pa mora imeti vsebnost vlage nad 35%.

Da se les ne posuši, ga je treba pokriti od zgoraj, ko se posuši, pa ga je dovoljeno navlažiti. Micelij lahko štejemo za razvitega, če bi se na rezah hlodov začele pojavljati bele pike iz hif in hlod ob izdajanju ne oddaja več zvočnega zvoka. Ko nastopi ta trenutek, je treba polena namočiti v vodo. Če je zunaj topla sezona, je to treba storiti 12-20 ur, če je hladna sezona 2-3 dni. To bo povečalo vsebnost vlage v lesu na 75%.

Gojenje in obiranje

Ko se micelij začne množiti, je treba hlode namestiti na vnaprej pripravljena mesta. Od zgoraj so prekrite s svetlobno prepustno tkanino, zaradi česar pride do izenačevanja vlažnosti in temperature.

Ko je površina hlodov prekrita s sadnimi telesi, je treba odstraniti zaščitno tkivo, vlažnost v prostoru pa se zmanjša na 60%.

Sadje lahko traja 1-2 tedna.

Če je bila upoštevana tehnologija gojenja, lahko gobe gojimo iz enega semena, sejanega pet let. Poleg tega bo takšen panj rodil 2-3 krat na leto. Ko je žetva končana, se panje spet položi v lesen in pokrije s krpo, ki prepušča svetlobo.

Nujno je, da vsebnost vlage v lesu ne pade pod 40% in da se temperatura zraka vzdržuje na 16-20 stopinj.

Ko se les malo posuši, ga je treba spet namočiti v vodi.